MARIO BERDIC umetnostni zgodovinar
Samostojna razstava nagrajenka LIND-ART
grad LENDAVA, Oktober 2010
Akademska slikarka Jerneja Smolnikar uvaja v svoj novejši likovni opus informelovski pristop k zasnovi blago reliefne slikovne površine, saj v vedno večji meri uporablja neslikarske materiale v obliki tekstilnih aplikacij (npr. čipk), kolažev, vrvi, granulatov, »šivanih« platen (npr. Rudolf Kotnik) ipd., njena posebnost pa je osvetljevanje prosojnega platna z reflektorjem od zadaj, posredujoč celostni vtis žarjenja, kot bi opazovali katedralne vitraže. Po eni strani se tematsko posveča geometrizirajočim, asociativno abstraktnim kompozicijam z značilnimi žarkasto pahljačastimi, mandorlastimi in krožnimi liki, katerih vsebino opredeljuje z naslovi, kot so Aura, Cirkus, Zastrtje, Go with the Flow ipd., ob izrazitih toplo hladnih modulacijah, točneje črno rdečih ali zelenih kontrastih, s poudarjenim globinsko prostorskim učinkovanjem, po drugi strani pa upodablja močno razčlenjene metulje v totalu, zavzemajoč celotno slikovno površino v smislu horror vacui. Zanimivo je, da skozi sukcesivne stopnje ciklusa Metuljev oziroma Kril umetnica svoje priljubljene žuželke preoblikuje v orhidejam ali lilijam podobne cvetove, kot bi šlo za metamorfozo zoomorfnih v fitomorfne like, navezujoč na Ovidejevo pesnitev. Vendar pa je večina pesmi v Metamorfozah posvečeno nesrečnim ljubezenskim zgodbam, kjer ljubeči za zmeraj izgubi ljubljeno osebo, ki se spremeni v neko drugo bitje ali stvar, zaradi česar postane združitev popolnoma nemogoča. Nasprotno pa simbolizira sprememba metulja v cvet Jerneje Smolnikar uspešno združitev na videz nezdružljivih entitet, živali in rastline, pri čemer jima je skupno ne le oblikotvorje in kolorit, marveč tudi značilne organsko mrežaste strukture trahej v krilih in ožilja v cvetnih listih, povezujoč dva »krvotoka« v enoten življenje ohranjajoč sistem dveh ljubečih se bitij.
Mario Berdic
BOŠTJAN TEMNIKAR uni. dipl. magister slikarstva
Moja akademijska leta
galerija v prostorih likovnega društva DALUK, Maj 2008
Slikarsko samospoznavanje Jerneje Smolnikar
Vsak dober slikar ve, kako težko je z besedami opisati to, kar je pred tem izgotovil na platnu. Še težje in odgovorneje pa je, kadar se pisanja loti druga oseba, npr. likovni kritik ali stanovski kolega. Težavnost in z njo nesporazumi nastanejo predvsem zaradi neprevedljivosti estetske informacije likovnega dela, oziroma splošne nekompatibilnosti likovnega in verbalnega jezika. Kljub tem oviram, ki se jih kot likovnik, še kako zavedam, bom vseeno poskusil podati svoje videnje dosedanjega Jernejinega dela.
V Jernejinih prvih slikah in risbah se pozna, da na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje ni prišla po naključju, ampak, da se je pri njej ideja o slikarskem poslanstvu izkristalizirala že v rani mladosti. Tehnike modelacije, perspektive in drugih prostorskih ključev, s čimer se velika večina študentov spoprijema celotno študijsko obdobje, je Jerneja do zavidljive ravni obvladala že pred vstopom na Akademijo. To se jasno vidi na prvih risbah, nastalih na malem aktu, kjer se je Jerneja enakovredno polno plastičnosti ukvarjala tudi že s problemi organizacije slikarskega prostora. Redko kdaj, če sploh kdaj, se je namreč Jerneji dogodilo, da akt in okoliški prostor ne bi tvorila vzajemne kompozicijske celote. To sem poudaril zato, ker običajno študentje likovni sintaksi namenijo več pozornosti šele v drugem ali tretjem letniku. S pridnostjo in željo po napredku pa se je Jerneja hitro soočila z ostalimi primarnimi in hkrati trans časovnimi likovnimi problemi. Tu vidim predvsem dve torišči oziroma dva likovna vrtinca, katerima je Jerneja v naslednjih letih študija na Akademiji posvečala največ pozornosti. In sicer raziskovanju izraznih možnosti linije v slikarstvu in težnja po ploskovitosti in materialnosti. Da je to res nam priča kulminacija obeh principov v njenih zadnjih delih, ko se je povsem predala materialnosti kolaža.
Če je bila risba na začetku njene študijske poti povsem podrejena modelacijski gramatiki (tako pri barvi in tonu), je v nadaljevanju risba vedno bolj prihajala v ospredje. Kar je pri tem zanimivo je to, da se je ta premik dogajal sočasno z raziskovanjem ploskovite rabe barv. Bolj, ko je namreč Jerneja prehajala na ploskovitost, bolj je čutila potrebo po vpeljavi determinirajoče aktivne linije, ki pa je sčasoma vedno bolj prehajala v linijo s pasivno -medialnimi in materialnimi dispozicijami. V delih iz tega obdobja se vidi, kako je Jerneja brez strahu in obotavljanja čez noč spremenila barvno paleto. Barve so postale vedno bolj čiste in kromatsko močne ter izpopolnjene in so na nekaterih slikah namenoma komplementarno kontrastne. Še preden je Jerneja povsem prešla na tehniko kolaža je nastala serija malih aktov, ki jih avtorica sama poimenuje »Hrbti«, in ko po mojem osebnem mnenju predstavljajo Jernejin dosedanji vrh v figuralnem slikarstvu. Tu je namreč Jerneja, navkljub delni vzporednosti s Schielejevsko risbo in van Goghovskim črtnim nanašanjem barve, uspela prebuditi svojo notranjo doživljajsko zavest in jo brez kompromisno implicirati na papir. Ti »hrbti« ležijo ali sedijo v prostoru kot nekakšni relikti, torzi, ki izglodajo kot od nenehnega naplavljanja izmučena debla. Tu bi kot lastno sugestijo Jerneji predlagal, da navkljub trenutnim drugačnim likovnim preokopacijam, nekoč nadaljuje tudi to zgodbo. Slikarjeva svoboda in kvaliteta se namreč ne meri po izbiri motiva, tehnike ali po načinu slikanja (abstraktno-figuralno), namreč po prepričljivosti njegove individualne poteze-neponovljivega rokopisa njegove psihe.
Jernejina zadnja dela, ki tako po semantični in morfološki plati tvorijo edinstven ciklus, so prepričljiva avtorska dela. Tu je avtorica nezavedno ali zavedno misleč, da je v prejšnjih delih malo zanemarjala svojo žensko slikarsko naravo, le to preklicala v prvi plan. Harfe, pahljače, čipke, razporki in stezniki so nekateri motivi, ki jih laični gledalec na prvi pogled poveže s temi slikami, a za njimi je bistveno več. Na njih se zrcali logika zakrivanja (zastiranja) pogleda, logika varovanja krhkega jedra z opno, ki jo povezujejo vitke, a močne niti. Če bi moral v nekaj besedah opisati kredo teh slik, bi zapisal takole: Vsi vemo koliko časa v življenju zapravimo za odstranjevanje najrazličnejših zastorjev, ki nam onemogočajo ali vsaj pačijo spoznavanje resnice. Jerneja nas s temi slikami opozarja, da je bistvo sveta in bivanja na njem očem skrito, in da se do Jungove samo zrelosti (proces individuacije) lahko prebije le tisti, ki zna odstreti te zastore in od plesti vezalke in vozle, ki jih pred nas postavlja življenje.
Že po sedaj videnemu in po poznavanju osebnosti slikarke Jerneje Smolnikar ne dvomim, da nas bo tudi v prihodnje s svojim delom navduševala in presenečala.
Boštjan Temniker u.d.i.a
Vsak dober slikar ve, kako težko je z besedami opisati to, kar je pred tem izgotovil na platnu. Še težje in odgovorneje pa je, kadar se pisanja loti druga oseba, npr. likovni kritik ali stanovski kolega. Težavnost in z njo nesporazumi nastanejo predvsem zaradi neprevedljivosti estetske informacije likovnega dela, oziroma splošne nekompatibilnosti likovnega in verbalnega jezika. Kljub tem oviram, ki se jih kot likovnik, še kako zavedam, bom vseeno poskusil podati svoje videnje dosedanjega Jernejinega dela.
V Jernejinih prvih slikah in risbah se pozna, da na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje ni prišla po naključju, ampak, da se je pri njej ideja o slikarskem poslanstvu izkristalizirala že v rani mladosti. Tehnike modelacije, perspektive in drugih prostorskih ključev, s čimer se velika večina študentov spoprijema celotno študijsko obdobje, je Jerneja do zavidljive ravni obvladala že pred vstopom na Akademijo. To se jasno vidi na prvih risbah, nastalih na malem aktu, kjer se je Jerneja enakovredno polno plastičnosti ukvarjala tudi že s problemi organizacije slikarskega prostora. Redko kdaj, če sploh kdaj, se je namreč Jerneji dogodilo, da akt in okoliški prostor ne bi tvorila vzajemne kompozicijske celote. To sem poudaril zato, ker običajno študentje likovni sintaksi namenijo več pozornosti šele v drugem ali tretjem letniku. S pridnostjo in željo po napredku pa se je Jerneja hitro soočila z ostalimi primarnimi in hkrati trans časovnimi likovnimi problemi. Tu vidim predvsem dve torišči oziroma dva likovna vrtinca, katerima je Jerneja v naslednjih letih študija na Akademiji posvečala največ pozornosti. In sicer raziskovanju izraznih možnosti linije v slikarstvu in težnja po ploskovitosti in materialnosti. Da je to res nam priča kulminacija obeh principov v njenih zadnjih delih, ko se je povsem predala materialnosti kolaža.
Če je bila risba na začetku njene študijske poti povsem podrejena modelacijski gramatiki (tako pri barvi in tonu), je v nadaljevanju risba vedno bolj prihajala v ospredje. Kar je pri tem zanimivo je to, da se je ta premik dogajal sočasno z raziskovanjem ploskovite rabe barv. Bolj, ko je namreč Jerneja prehajala na ploskovitost, bolj je čutila potrebo po vpeljavi determinirajoče aktivne linije, ki pa je sčasoma vedno bolj prehajala v linijo s pasivno -medialnimi in materialnimi dispozicijami. V delih iz tega obdobja se vidi, kako je Jerneja brez strahu in obotavljanja čez noč spremenila barvno paleto. Barve so postale vedno bolj čiste in kromatsko močne ter izpopolnjene in so na nekaterih slikah namenoma komplementarno kontrastne. Še preden je Jerneja povsem prešla na tehniko kolaža je nastala serija malih aktov, ki jih avtorica sama poimenuje »Hrbti«, in ko po mojem osebnem mnenju predstavljajo Jernejin dosedanji vrh v figuralnem slikarstvu. Tu je namreč Jerneja, navkljub delni vzporednosti s Schielejevsko risbo in van Goghovskim črtnim nanašanjem barve, uspela prebuditi svojo notranjo doživljajsko zavest in jo brez kompromisno implicirati na papir. Ti »hrbti« ležijo ali sedijo v prostoru kot nekakšni relikti, torzi, ki izglodajo kot od nenehnega naplavljanja izmučena debla. Tu bi kot lastno sugestijo Jerneji predlagal, da navkljub trenutnim drugačnim likovnim preokopacijam, nekoč nadaljuje tudi to zgodbo. Slikarjeva svoboda in kvaliteta se namreč ne meri po izbiri motiva, tehnike ali po načinu slikanja (abstraktno-figuralno), namreč po prepričljivosti njegove individualne poteze-neponovljivega rokopisa njegove psihe.
Jernejina zadnja dela, ki tako po semantični in morfološki plati tvorijo edinstven ciklus, so prepričljiva avtorska dela. Tu je avtorica nezavedno ali zavedno misleč, da je v prejšnjih delih malo zanemarjala svojo žensko slikarsko naravo, le to preklicala v prvi plan. Harfe, pahljače, čipke, razporki in stezniki so nekateri motivi, ki jih laični gledalec na prvi pogled poveže s temi slikami, a za njimi je bistveno več. Na njih se zrcali logika zakrivanja (zastiranja) pogleda, logika varovanja krhkega jedra z opno, ki jo povezujejo vitke, a močne niti. Če bi moral v nekaj besedah opisati kredo teh slik, bi zapisal takole: Vsi vemo koliko časa v življenju zapravimo za odstranjevanje najrazličnejših zastorjev, ki nam onemogočajo ali vsaj pačijo spoznavanje resnice. Jerneja nas s temi slikami opozarja, da je bistvo sveta in bivanja na njem očem skrito, in da se do Jungove samo zrelosti (proces individuacije) lahko prebije le tisti, ki zna odstreti te zastore in od plesti vezalke in vozle, ki jih pred nas postavlja življenje.
Že po sedaj videnemu in po poznavanju osebnosti slikarke Jerneje Smolnikar ne dvomim, da nas bo tudi v prihodnje s svojim delom navduševala in presenečala.
Boštjan Temniker u.d.i.a
NINA POPIČ umetnostna zgodovinarka
Podobe moje ženskosti
galerija Staneta Strnada, bolnišnica Slovenj Gradec, april 2014
Že na ciklu del, ki jih je Jerneja Smolnikar razstavljala pred dobrima dvema letoma, je bilo na prvi pogled jasno, da jo je prevzela lepota metuljev in cvetov. Izbrala je izrazito ženstveno tematiko, ki jo poudarja z zaobljenimi linijami, prosojnostjo draperije in z motivom čipk, zanimajo jo estetski učinki, njena dela so prežeta z zanimanjem za okrasje, barve in ritmičnost ter sijaj materiala. Izhodišče njenega umetniškega ustvarjanja je narava, vendar ne vedno v popolnoma odslikavnem smislu, temveč kot možnost variiranja njenih oblik, kar vodi v nove, samostojne likovne kreacije. Posveča se raziskovanju slikovnega polja, strukture, materialov in likovnih tehnik.
Sprehod skozi razstavo nas popelje od realistično naslikanih podob k vse bolj abstraktnim vzorcem. Realistično naslikani metulji in cvetovi so s središčno lego in umestitvijo v ospredje nekakšen uvod v njihove povečave. Služijo ji kot načrtovanje kompozicije in modeli, ki jih z vso natančnostjo poveča. Že tukaj opazimo dinamične preplete kril in cvetov, njihovo prosojnost in valovanje ter žilnate strukture. Z omejevanjem na bistveno in s približevanjem upodobljenega izseka pa se v naslednji fazi oddaljuje od realističnih okvirov, daje nam vpogled le v izbran detajl, kljub temu pa še vedno ohranja razpoznavnost naslikanega. Značilne so čiste linije, izjemna natančnost in prepletanje dekorativnih vzorcev. Na slikah vlada neskončen red, ravnotežje in sožitje med oblikami. Slikarka pa gledalca postopoma vodi k vse bolj osebni slikarski izpovedi. Realna podoba izseka izginja, konture postajajo zabrisane, prekinjene, ni več zamejevanja posameznih barvnih ploskev, na nekaterih slikah opazimo tudi dialoge med prosojnimi in gostimi ter reliefnimi površinami. Nastajajo imaginarne pokrajine polne ploskev, linij in oblik skozi katere se spontano in lahkotno prelivajo barve. Vedno bolj se odpira prostor za gledalčeve individualne interpretacije. Motiv nima več središčne vloge, pomembnejše postane struktura, razvrščanje oblik in barv oz. odnosi med barvno ploskvijo in uravnoteženostjo likovnih elementov. Na prvi pogled gre za nerazpoznavne tvorbe, vendar nam razvoj motiva pove, da gre za vpogled v mikroorganizme oz. v mikroskopske izseke sicer širšega pogleda.
V popolnoma drugo sfero pa se podaja s slikanjem ženskih aktov, kjer je izrazito poudarjeno žensko telo z vsemi atributi, s katerimi je stopnjevana erotičnost. Kljub temu zlahka opazimo podobne dekorativne vzorce kot na cvetovih in krilih metuljev.
Slog Jerneje Smolnikar označujejo dekorativnost, čutnost in strukturne značilnosti organskih oz. naravnih oblik. V slikah skuša ustvariti atmosfero, v kateri se začuti intimističen naglas, njena dela pa vzbujajo vtis natančne, skrbno pretehtane in vnaprej zamišljene zasnove.
Nina Popič
ALEKSANDRA ČAS, umetnostna zgodovinarka in kritičarka
Občutek metulja
Galerija Šoštanj, 11. avgust 2016
Jerneja Smolnikar se v Galeriji Šoštanj predstavlja z deli, ki so odraz slikarkinega ustvarjanja v njenem post akademskem desetletju, katerega provenienca je kot tehnika kolaža, kjer se s principom večplastnega dodajanja prepletajo različni materiali in tehnike. Tako na njenih delih zasledimo odraz talenta, študijskega dela in post akademskih let, ko se umetnik otrese teorije in izobraževalnih oklepov in se je, z več ali manj prepoznavnim likovnim slogom, primoran znajti na trgu. Tudi Jerneja se ob svojem umetniškem delu posveča osebnim naročilom in restavratorskim posegom pri obnovah kapelic, ob tem pa izgrajuje samolastno likovno ustvarjalno pot. V njenem dosedanjem delu, posvečenem predvsem mešani tehniki in motivu metulja, sledimo zanimivi zgodbi, ki se je nakazovala že v njenih zgodnjih letih po študiju slikarstva pri prof. Bojanu Gorencu na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, ko je iz študijske obravnave figure, predvsem akta, postopno prehajala iz ekspresionističnega v polje abstraktnega. Tako je njena figura oblikovno dobivala vse bolj asociativno podobo znotraj strukturno razdeljenega in koloristično živahnega polja.
To snovno pestrost je avtorica kmalu našla v motivu metuljevih kril, ki so s strukturno neskončnostjo in barvno pestrostjo postala več kot ustrezen motivni substitut. Ta žuželka že v svojem znanstvenem imenu Lepidoptera nosi dve sestavljanki (lepido- luskast, pteron-krilo) in tvori drugi največji red v razredu žuželk. Znanstveno ime so metulji dobili ravno po tem, ker imajo celo telo, predvsem pa krila, poraščena z drobnimi luskicami, kar jih jasno ločuje od vseh ostalih skupin žuželk. Ta specifično strukturirana površina se odraža tudi pri Jernejinem metulju, ki ga avtorica, kot svoj slikarski svet, z leti dopolnjuje in izgrajuje. Tako njen metulj postopno prehaja iz zoomorfnega v imaginarni/abstraktnejši svet, kjer vedno bolj dominirajo njegova mozaična krila, ki lahko služijo tudi kot monumentalno ozadje. Le-to pri Jerneji ni zvezda stalnica, pač pa avtorica eksperimentira z različnimi nosilci, ne le s platnom, tudi z lesom, ki je oblikovno komplementaren s silhueto metulja. Jernejin metulj se vsa ta leta razvija tudi v tehničnem smislu, saj je ta njegova mozaična in koloristično bogata struktura postala prava paleta mešane tehnike. Osnova je sicer vedno tehnika akrila, ki ga Jerneja že od samega začetka preizkuša v odnosu z več ali manj komplementarnimi pridatki. Pri tem je zelo pogosto izbrana čipka, ki s svojo perforirano strukturo več kot ustrezno zasede svoje mesto na Jernejinem metulju ali pa se perforacije kot takšne loti kar avtorica sama. Pravzaprav je tehnična pestrost v vseh teh letih postala slikarkin izziv po raziskovanju vedno novih tehničnih intervencij. Tako sledimo od čipke do vrvice in gumbkov, preko teh pa postopno k dokaj invazivnim snovem, kot je dezinfekcijsko sredstvo za beljenje in odstranjevanje madežev. Varikina v kontradiktu s svojim namenom, na platnu ustvari zanimive razpoke, ki še dodatno poudarijo pragmatično obdelano reliefno površino, ki odraža pravi kolaž strukturne večplastnosti. Na tej stopnji se v motivnem pogledu pričnejo realne podobe, poleg metulja tudi akt, prepletati z imaginarnimi in s tem slikarstvo Jerneje Smolnikar postopno prehaja v magični realizem. Nenazadnje ne smemo obiti svetlobe kot pomembne spremljevalke, ki proseva bodisi skozi perforirano strukturo, bodisi jo premišljeno uporabi slikarka sama in s tem doseže občutek metulja kot mikro strukturirane podobe v vsej svoji razsežnosti monumentalnega občutenja.
ALEKSANDRA ČAS, Umetnostna zgodovinarka
RAZSTAVA “SPLETENE PODOBE”
Galerija Šenčur, 2019
Tokratna razstava del Jerneje Smolnikar se osredotoča na izbor del, nastalih v dobrem desetletju slikarskega ustvarjanja, ki se sprva odraža v odcepitvi od akademskih norm in se postopno razvija v smeri samolastnega ustvarjanja. V teh letih so nastali cikli : Občutek metulja, Romantika ženskega telesa in Spletne podobe.
Že sami naslovi ciklov zgovorno pričajo o izrazito ženstvenem nežnejšem polu, ki ga slikarka raziskuje ne le v motivnem, pač pa tudi v tehničnem preizkušanju in ga nadgrajuje glede na odziv različnih materialov. Skupni imenovalec omenjenih ciklov je mešana tehnika, topla barvna paleta ter prepoznavna ornamentika, ki izhaja iz spletnih vezi slovenske čipke..Prepletu ornamenta smo priča od cikla Občutek metulja, kjer sledimo razvoju od zoomorfnega v vse bolj imaginarni svet te žuželke, kjer so dominanta njena mozaična krila, na katerih se zvrsti kolaž večplastnega dodajanja in prepletanja različnih materialov, od lesa do gumbov in vrvi. Postopno se med naslikani preplet vrivajo tudi dejanski prepleti niti, ki odražajo slikarkino ljubezen do šivanja, tekom let pa se njen ornament prepusti le še konturnim obrisom in sledi zgodbi osrednjega motiva. Denimo kot perforirana tančica, ki diskretno zakriva dele ženskega telesa, ki ga avtorica razvija od študijske figuralike, zlasti aktov, do novejšega cikla Romantika ženskega telesa. Čeprav je slikarkina želja predvsem slikanje po živem modelu, se iz praktičnih razlogov poslužuje tudi sodobnih možnosti uporabe modela v fotografiji, ki ga vkomponira na platno in mu prida sebi lastno likovno govorico. V ciklu se tako prepleta kolažna tehnika različnih materialov, od čipke in niti do koščkov blaga, ki puščajo tudi strukturne sledi, in se odraža v novih tehničnih intervencijah v ciklu Spletne podobe, kjer gre dobesedno za preplet motivnih in tehničnih izkustev preteklih let in njihovo nadgradnjo v odrazu novo spletenih podob.
Razstavljena dela se odražajo kot razvoj slikarskih dosedanjih izkušenj, ki jih je pričela graditi na prepoznavnosti izbrane motivike in tehničnih eksperimentih v zgodnjem postakademskem obdobju, do trenutka ko smo priča slikarkinemu razvoju v smeri zrelejšega obdobja in iskanju novih potez.
ANAMARIJA STIBILJ ŠAJN univ.dipl.um.zg.
Zapletena izpoved
Galerija Sv.Barbare v Idriji, 3. september 2021
Ni naključje, da je celoten opus akademske slikarke Jerneje Smolnikar
ljubek in lahkoten kot metulj. Ta je namreč na Japonskem emblem ženske.
Ob osrednjem motivu ženske se Jerneja posveča tudi upodobitvam metulja
in tako prehaja med dvema pomenljivima motivnima izhodiščema, ki jo
določata, ji dajeta svojstvenost in prepoznavnost. Za nežnostjo njenih del
pa utripa močna slikarkina identiteta, postavljena na trdne in izoblikovane
likovne temelje. Z žensko govori o ženski, o svoji intimni ikonografiji.
Sledeč klasičnemu figuralnemu kanonu razkriva njeno lepoto in očarljivost.
Ko jo ozaljša s čipko, jo naredi še bolj ženstveno. Vpne jo v zgodovino,
ji da etnološko dimenzijo, naglasi njeno senzualnost, erotično zapeljivost.
Na precizen slikarski način tke vzorce estetske popolnosti in tudi celotno
slikovno prizorišče ustvarja premišljeno. V uravnoteženih kompozicijah imajo
svojo vlogo barve, ki razkrivajo žlahtno, svečano paleto, linije, ki so eksaktne,
disciplinirane, strukture, ki nežno vzdramijo »kožo« slike,
svetlobe, ki dodatno oživljajo lepoto.
NINA POPIČ umetnostna zgodovinarka
Zakritja in Odstrtja
galerija grad VELENJE, 12. maj 2023
Dosedanji opus akademske slikarke Jerneje Smolnikar kaže venomer drugačen pristop v likovnem izražanju, neustavljivo vnemo po raziskovanju materialov ter ohranjanje tradicionalnega slikarstva v kombinaciji s sodobnimi pristopi.
V najnovejših delih je njena barvna paleta veliko bolj umirjena, kot je bila pred leti, ko so izrazite črne ali zlate konture omejevale polja bogatih rdečih, oranžnih in rumenih nanosov v kontrastu s hladnejšimi, predvsem modrimi in zelenimi toni. Umirjen kolorit pridobi z načrtno izbiro zemeljskih barv ter z uporabo naravnih materialov, ki jih dodaja barvam ali pa jih v določenih delih slike uporablja samostojno. Mnogokrat gre za uporabo zemlje, peska ali kavne usedline v kombinaciji z jajčnim rumenjakom. Naravni toni definirajo predvsem ozadja, kjer kljub načrtno razporejenemu prostoru, določene segmente prepusti naključju. Spiranje različnih nanosov z vodo ustvari naključne sledi, toplotna obdelava kita za les prinese razpokano reliefno strukturo nad katero umetnica prav tako nima popolnega nadzora, posebne učinke pa ustvarja kemična reakcija ob kombinaciji belilnega sredstva in pozlate. Ozadja ostajajo nedefinirana, večinoma sestavljena iz slikovnih polj, ki bi ob izvzeti figuri delovala abstraktno, barvne ploskve ozadja in sami odnosi med posameznimi deli slike pa niso nujno naslikani, ampak vključujejo tudi reliefne nanose in elemente kolaža. Del slike je izpostavljen v svetlejši barvi, vanj pa je z mojstrsko risarsko veščino umeščena ženska figura, narisana v tehniki oglja, vselej izolirana pred nevtralnim ozadjem. Na njenem obličju se izrisujejo različna čustvena stanja, ki so nedvomen odraz slikarkinega počutja. Podobe vzbujajo nostalgijo na neko preteklo obdobje, obujajo spomine na že doživete trenutke in lastne sanje, kar je še posebej izraženo na prevladujočih delih, kjer je ženska upodobljena z zaprtimi očmi. Nasprotno, pa odprte oči, ki se pojavijo šele v slikarkinem zadnjem obdobju, prikličejo drugačen nabor emocij, podobe postajajo samozavestnejše, močnejše in izraziteje silijo v ospredje.
V preteklih fazah slikarstva Jerneje Smolnikar je bil v ospredju motiv klasičnega ženskega akta, umetnica je na subtilen in umetniško dovršen način prikazala žensko telo, sedaj pa so figure umetelno zakrite, prisotna je le slutnja golote, kar dosega s spretnim kadriranjem ali pa z dodajanjem pozlate in slikanjem čipk na platno. Čipkasta struktura je v njenih delih prisotna že od njenih zgodnjih del, najprej kot mreža metuljevih kril, ki jim je kasneje odvzela barvo in je ostala le mrežasta struktura, ki spominja na čipko. Sprva je bila le-ta imaginarna,
odkar pa jo je prevzela bogata tradicija čipkarstva na Slovenskem in se je podrobneje seznanila z idrijsko čipko, pa upodablja njeno standardno obliko, idrijski ris, s čimer se je tudi poklonila slovenski etnološki dediščini. Šele bližnji pogled na čipko, ki zakriva dele obraza in telesa ali pa je dodana samo dekorativno kot del uravnotežene kompozicije, prikaže s čopičem naslikane linije, ki sicer dajejo vtis, da ja na platno nalepljena klekljana čipka. Čipkasta struktura ni le bariera, ki ščiti žensko telo pred pogledi, pač pa sooblikuje površino telesa ali prostora in omogoča neskončna raziskovanja tako telesa kot tudi mnoštva novih oblik in vzorcev. Poleg tega, da deloma zakriva dele telesa ali platna, pa po drugi strani s svojo strukturo tudi odstira in daje občutek krhkosti in intimnosti.
Lepoto in erotičnost ženskega telesa dodatno izpostavlja zlata barva, ki za razliko od detajlno naslikane čipke, kljub načrtnim nanosom, išče svojo pot. Zlata barva v kemični reakciji z belilom izrisuje naključne vzorce in se obarva v zelene tone. Kombinacija ženske figure, zlate barve in različnih ornamentov, nas pripelje do vzporednic z dekorativnostjo dunajske secesije, še posebej z Gustavom Klimtom, ki je, predvsem z zlatim obdobjem, slikarkin vzor.
Poseben segment Jernejinega slikarstva predstavlja tudi serija slik, imenovanih Vmesni prostori. Figura se je umaknila raziskovanju slikovnega polja, različnih materialov in tekstur, odsotnost figure pa govori tudi o osebni stiski umetnice. Spreminjajoča se čustva se kažejo tudi znotraj posamičnih del, v njih opazimo mnoge kontraste; nežnost čipke v nasprotju z grobostjo nanešenih naravnih materialov, s katerimi dosega reliefne učinke, svetleča polja v nasprotju z zemeljskimi nanosi ali temnimi ozadji ter dekorativnost v nasprotju z na videz neobdelanimi površinami.
Dela iz zadnjega obdobja umetniškega udejstvovanja Jerneje Smolnikar vsebujejo elemente dekorativne umetnosti, zlasti uporabo zlatih barv, okrasnih vzorcev in motiva čipk, na piedestal pa postavlja žensko figuro, s katero želi po eni strani razkriti, po drugi pa skriti njena čustva.
Nina Popič, umetnostna zgodovinarka
Sprehod skozi razstavo nas popelje od realistično naslikanih podob k vse bolj abstraktnim vzorcem. Realistično naslikani metulji in cvetovi so s središčno lego in umestitvijo v ospredje nekakšen uvod v njihove povečave. Služijo ji kot načrtovanje kompozicije in modeli, ki jih z vso natančnostjo poveča. Že tukaj opazimo dinamične preplete kril in cvetov, njihovo prosojnost in valovanje ter žilnate strukture. Z omejevanjem na bistveno in s približevanjem upodobljenega izseka pa se v naslednji fazi oddaljuje od realističnih okvirov, daje nam vpogled le v izbran detajl, kljub temu pa še vedno ohranja razpoznavnost naslikanega. Značilne so čiste linije, izjemna natančnost in prepletanje dekorativnih vzorcev. Na slikah vlada neskončen red, ravnotežje in sožitje med oblikami. Slikarka pa gledalca postopoma vodi k vse bolj osebni slikarski izpovedi. Realna podoba izseka izginja, konture postajajo zabrisane, prekinjene, ni več zamejevanja posameznih barvnih ploskev, na nekaterih slikah opazimo tudi dialoge med prosojnimi in gostimi ter reliefnimi površinami. Nastajajo imaginarne pokrajine polne ploskev, linij in oblik skozi katere se spontano in lahkotno prelivajo barve. Vedno bolj se odpira prostor za gledalčeve individualne interpretacije. Motiv nima več središčne vloge, pomembnejše postane struktura, razvrščanje oblik in barv oz. odnosi med barvno ploskvijo in uravnoteženostjo likovnih elementov. Na prvi pogled gre za nerazpoznavne tvorbe, vendar nam razvoj motiva pove, da gre za vpogled v mikroorganizme oz. v mikroskopske izseke sicer širšega pogleda.
V popolnoma drugo sfero pa se podaja s slikanjem ženskih aktov, kjer je izrazito poudarjeno žensko telo z vsemi atributi, s katerimi je stopnjevana erotičnost. Kljub temu zlahka opazimo podobne dekorativne vzorce kot na cvetovih in krilih metuljev.
Slog Jerneje Smolnikar označujejo dekorativnost, čutnost in strukturne značilnosti organskih oz. naravnih oblik. V slikah skuša ustvariti atmosfero, v kateri se začuti intimističen naglas, njena dela pa vzbujajo vtis natančne, skrbno pretehtane in vnaprej zamišljene zasnove.
Nina Popič
ALEKSANDRA ČAS, umetnostna zgodovinarka in kritičarka
Občutek metulja
Galerija Šoštanj, 11. avgust 2016
Jerneja Smolnikar se v Galeriji Šoštanj predstavlja z deli, ki so odraz slikarkinega ustvarjanja v njenem post akademskem desetletju, katerega provenienca je kot tehnika kolaža, kjer se s principom večplastnega dodajanja prepletajo različni materiali in tehnike. Tako na njenih delih zasledimo odraz talenta, študijskega dela in post akademskih let, ko se umetnik otrese teorije in izobraževalnih oklepov in se je, z več ali manj prepoznavnim likovnim slogom, primoran znajti na trgu. Tudi Jerneja se ob svojem umetniškem delu posveča osebnim naročilom in restavratorskim posegom pri obnovah kapelic, ob tem pa izgrajuje samolastno likovno ustvarjalno pot. V njenem dosedanjem delu, posvečenem predvsem mešani tehniki in motivu metulja, sledimo zanimivi zgodbi, ki se je nakazovala že v njenih zgodnjih letih po študiju slikarstva pri prof. Bojanu Gorencu na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, ko je iz študijske obravnave figure, predvsem akta, postopno prehajala iz ekspresionističnega v polje abstraktnega. Tako je njena figura oblikovno dobivala vse bolj asociativno podobo znotraj strukturno razdeljenega in koloristično živahnega polja.
To snovno pestrost je avtorica kmalu našla v motivu metuljevih kril, ki so s strukturno neskončnostjo in barvno pestrostjo postala več kot ustrezen motivni substitut. Ta žuželka že v svojem znanstvenem imenu Lepidoptera nosi dve sestavljanki (lepido- luskast, pteron-krilo) in tvori drugi največji red v razredu žuželk. Znanstveno ime so metulji dobili ravno po tem, ker imajo celo telo, predvsem pa krila, poraščena z drobnimi luskicami, kar jih jasno ločuje od vseh ostalih skupin žuželk. Ta specifično strukturirana površina se odraža tudi pri Jernejinem metulju, ki ga avtorica, kot svoj slikarski svet, z leti dopolnjuje in izgrajuje. Tako njen metulj postopno prehaja iz zoomorfnega v imaginarni/abstraktnejši svet, kjer vedno bolj dominirajo njegova mozaična krila, ki lahko služijo tudi kot monumentalno ozadje. Le-to pri Jerneji ni zvezda stalnica, pač pa avtorica eksperimentira z različnimi nosilci, ne le s platnom, tudi z lesom, ki je oblikovno komplementaren s silhueto metulja. Jernejin metulj se vsa ta leta razvija tudi v tehničnem smislu, saj je ta njegova mozaična in koloristično bogata struktura postala prava paleta mešane tehnike. Osnova je sicer vedno tehnika akrila, ki ga Jerneja že od samega začetka preizkuša v odnosu z več ali manj komplementarnimi pridatki. Pri tem je zelo pogosto izbrana čipka, ki s svojo perforirano strukturo več kot ustrezno zasede svoje mesto na Jernejinem metulju ali pa se perforacije kot takšne loti kar avtorica sama. Pravzaprav je tehnična pestrost v vseh teh letih postala slikarkin izziv po raziskovanju vedno novih tehničnih intervencij. Tako sledimo od čipke do vrvice in gumbkov, preko teh pa postopno k dokaj invazivnim snovem, kot je dezinfekcijsko sredstvo za beljenje in odstranjevanje madežev. Varikina v kontradiktu s svojim namenom, na platnu ustvari zanimive razpoke, ki še dodatno poudarijo pragmatično obdelano reliefno površino, ki odraža pravi kolaž strukturne večplastnosti. Na tej stopnji se v motivnem pogledu pričnejo realne podobe, poleg metulja tudi akt, prepletati z imaginarnimi in s tem slikarstvo Jerneje Smolnikar postopno prehaja v magični realizem. Nenazadnje ne smemo obiti svetlobe kot pomembne spremljevalke, ki proseva bodisi skozi perforirano strukturo, bodisi jo premišljeno uporabi slikarka sama in s tem doseže občutek metulja kot mikro strukturirane podobe v vsej svoji razsežnosti monumentalnega občutenja.
ALEKSANDRA ČAS, Umetnostna zgodovinarka
RAZSTAVA “SPLETENE PODOBE”
Galerija Šenčur, 2019
Tokratna razstava del Jerneje Smolnikar se osredotoča na izbor del, nastalih v dobrem desetletju slikarskega ustvarjanja, ki se sprva odraža v odcepitvi od akademskih norm in se postopno razvija v smeri samolastnega ustvarjanja. V teh letih so nastali cikli : Občutek metulja, Romantika ženskega telesa in Spletne podobe.
Že sami naslovi ciklov zgovorno pričajo o izrazito ženstvenem nežnejšem polu, ki ga slikarka raziskuje ne le v motivnem, pač pa tudi v tehničnem preizkušanju in ga nadgrajuje glede na odziv različnih materialov. Skupni imenovalec omenjenih ciklov je mešana tehnika, topla barvna paleta ter prepoznavna ornamentika, ki izhaja iz spletnih vezi slovenske čipke..Prepletu ornamenta smo priča od cikla Občutek metulja, kjer sledimo razvoju od zoomorfnega v vse bolj imaginarni svet te žuželke, kjer so dominanta njena mozaična krila, na katerih se zvrsti kolaž večplastnega dodajanja in prepletanja različnih materialov, od lesa do gumbov in vrvi. Postopno se med naslikani preplet vrivajo tudi dejanski prepleti niti, ki odražajo slikarkino ljubezen do šivanja, tekom let pa se njen ornament prepusti le še konturnim obrisom in sledi zgodbi osrednjega motiva. Denimo kot perforirana tančica, ki diskretno zakriva dele ženskega telesa, ki ga avtorica razvija od študijske figuralike, zlasti aktov, do novejšega cikla Romantika ženskega telesa. Čeprav je slikarkina želja predvsem slikanje po živem modelu, se iz praktičnih razlogov poslužuje tudi sodobnih možnosti uporabe modela v fotografiji, ki ga vkomponira na platno in mu prida sebi lastno likovno govorico. V ciklu se tako prepleta kolažna tehnika različnih materialov, od čipke in niti do koščkov blaga, ki puščajo tudi strukturne sledi, in se odraža v novih tehničnih intervencijah v ciklu Spletne podobe, kjer gre dobesedno za preplet motivnih in tehničnih izkustev preteklih let in njihovo nadgradnjo v odrazu novo spletenih podob.
Razstavljena dela se odražajo kot razvoj slikarskih dosedanjih izkušenj, ki jih je pričela graditi na prepoznavnosti izbrane motivike in tehničnih eksperimentih v zgodnjem postakademskem obdobju, do trenutka ko smo priča slikarkinemu razvoju v smeri zrelejšega obdobja in iskanju novih potez.
ANAMARIJA STIBILJ ŠAJN univ.dipl.um.zg.
Zapletena izpoved
Galerija Sv.Barbare v Idriji, 3. september 2021
Ni naključje, da je celoten opus akademske slikarke Jerneje Smolnikar
ljubek in lahkoten kot metulj. Ta je namreč na Japonskem emblem ženske.
Ob osrednjem motivu ženske se Jerneja posveča tudi upodobitvam metulja
in tako prehaja med dvema pomenljivima motivnima izhodiščema, ki jo
določata, ji dajeta svojstvenost in prepoznavnost. Za nežnostjo njenih del
pa utripa močna slikarkina identiteta, postavljena na trdne in izoblikovane
likovne temelje. Z žensko govori o ženski, o svoji intimni ikonografiji.
Sledeč klasičnemu figuralnemu kanonu razkriva njeno lepoto in očarljivost.
Ko jo ozaljša s čipko, jo naredi še bolj ženstveno. Vpne jo v zgodovino,
ji da etnološko dimenzijo, naglasi njeno senzualnost, erotično zapeljivost.
Na precizen slikarski način tke vzorce estetske popolnosti in tudi celotno
slikovno prizorišče ustvarja premišljeno. V uravnoteženih kompozicijah imajo
svojo vlogo barve, ki razkrivajo žlahtno, svečano paleto, linije, ki so eksaktne,
disciplinirane, strukture, ki nežno vzdramijo »kožo« slike,
svetlobe, ki dodatno oživljajo lepoto.
NINA POPIČ umetnostna zgodovinarka
Zakritja in Odstrtja
galerija grad VELENJE, 12. maj 2023
Dosedanji opus akademske slikarke Jerneje Smolnikar kaže venomer drugačen pristop v likovnem izražanju, neustavljivo vnemo po raziskovanju materialov ter ohranjanje tradicionalnega slikarstva v kombinaciji s sodobnimi pristopi.
V najnovejših delih je njena barvna paleta veliko bolj umirjena, kot je bila pred leti, ko so izrazite črne ali zlate konture omejevale polja bogatih rdečih, oranžnih in rumenih nanosov v kontrastu s hladnejšimi, predvsem modrimi in zelenimi toni. Umirjen kolorit pridobi z načrtno izbiro zemeljskih barv ter z uporabo naravnih materialov, ki jih dodaja barvam ali pa jih v določenih delih slike uporablja samostojno. Mnogokrat gre za uporabo zemlje, peska ali kavne usedline v kombinaciji z jajčnim rumenjakom. Naravni toni definirajo predvsem ozadja, kjer kljub načrtno razporejenemu prostoru, določene segmente prepusti naključju. Spiranje različnih nanosov z vodo ustvari naključne sledi, toplotna obdelava kita za les prinese razpokano reliefno strukturo nad katero umetnica prav tako nima popolnega nadzora, posebne učinke pa ustvarja kemična reakcija ob kombinaciji belilnega sredstva in pozlate. Ozadja ostajajo nedefinirana, večinoma sestavljena iz slikovnih polj, ki bi ob izvzeti figuri delovala abstraktno, barvne ploskve ozadja in sami odnosi med posameznimi deli slike pa niso nujno naslikani, ampak vključujejo tudi reliefne nanose in elemente kolaža. Del slike je izpostavljen v svetlejši barvi, vanj pa je z mojstrsko risarsko veščino umeščena ženska figura, narisana v tehniki oglja, vselej izolirana pred nevtralnim ozadjem. Na njenem obličju se izrisujejo različna čustvena stanja, ki so nedvomen odraz slikarkinega počutja. Podobe vzbujajo nostalgijo na neko preteklo obdobje, obujajo spomine na že doživete trenutke in lastne sanje, kar je še posebej izraženo na prevladujočih delih, kjer je ženska upodobljena z zaprtimi očmi. Nasprotno, pa odprte oči, ki se pojavijo šele v slikarkinem zadnjem obdobju, prikličejo drugačen nabor emocij, podobe postajajo samozavestnejše, močnejše in izraziteje silijo v ospredje.
V preteklih fazah slikarstva Jerneje Smolnikar je bil v ospredju motiv klasičnega ženskega akta, umetnica je na subtilen in umetniško dovršen način prikazala žensko telo, sedaj pa so figure umetelno zakrite, prisotna je le slutnja golote, kar dosega s spretnim kadriranjem ali pa z dodajanjem pozlate in slikanjem čipk na platno. Čipkasta struktura je v njenih delih prisotna že od njenih zgodnjih del, najprej kot mreža metuljevih kril, ki jim je kasneje odvzela barvo in je ostala le mrežasta struktura, ki spominja na čipko. Sprva je bila le-ta imaginarna,
odkar pa jo je prevzela bogata tradicija čipkarstva na Slovenskem in se je podrobneje seznanila z idrijsko čipko, pa upodablja njeno standardno obliko, idrijski ris, s čimer se je tudi poklonila slovenski etnološki dediščini. Šele bližnji pogled na čipko, ki zakriva dele obraza in telesa ali pa je dodana samo dekorativno kot del uravnotežene kompozicije, prikaže s čopičem naslikane linije, ki sicer dajejo vtis, da ja na platno nalepljena klekljana čipka. Čipkasta struktura ni le bariera, ki ščiti žensko telo pred pogledi, pač pa sooblikuje površino telesa ali prostora in omogoča neskončna raziskovanja tako telesa kot tudi mnoštva novih oblik in vzorcev. Poleg tega, da deloma zakriva dele telesa ali platna, pa po drugi strani s svojo strukturo tudi odstira in daje občutek krhkosti in intimnosti.
Lepoto in erotičnost ženskega telesa dodatno izpostavlja zlata barva, ki za razliko od detajlno naslikane čipke, kljub načrtnim nanosom, išče svojo pot. Zlata barva v kemični reakciji z belilom izrisuje naključne vzorce in se obarva v zelene tone. Kombinacija ženske figure, zlate barve in različnih ornamentov, nas pripelje do vzporednic z dekorativnostjo dunajske secesije, še posebej z Gustavom Klimtom, ki je, predvsem z zlatim obdobjem, slikarkin vzor.
Poseben segment Jernejinega slikarstva predstavlja tudi serija slik, imenovanih Vmesni prostori. Figura se je umaknila raziskovanju slikovnega polja, različnih materialov in tekstur, odsotnost figure pa govori tudi o osebni stiski umetnice. Spreminjajoča se čustva se kažejo tudi znotraj posamičnih del, v njih opazimo mnoge kontraste; nežnost čipke v nasprotju z grobostjo nanešenih naravnih materialov, s katerimi dosega reliefne učinke, svetleča polja v nasprotju z zemeljskimi nanosi ali temnimi ozadji ter dekorativnost v nasprotju z na videz neobdelanimi površinami.
Dela iz zadnjega obdobja umetniškega udejstvovanja Jerneje Smolnikar vsebujejo elemente dekorativne umetnosti, zlasti uporabo zlatih barv, okrasnih vzorcev in motiva čipk, na piedestal pa postavlja žensko figuro, s katero želi po eni strani razkriti, po drugi pa skriti njena čustva.
Nina Popič, umetnostna zgodovinarka